V mestu Idrija se nahaja Gostilna Kos. Deluje od leta 1986. V svoji ponudbi imajo dnevne malice, kosila, jedi po naročilu, najbolj znani pa so po kulinarični specialiteti, idrijskih žlikrofih, ki jih pripravljajo ročno po izvirnem receptu stare mame in imajo certifikat Zajamčena tradicionalna posebnost, zaščiten v Evropski uniji. Njihovi glavni gosti so lokalni prebivalci, ki se oglasijo na dnevnih malicah, poleti pa tudi turisti, ki pridejo na žlikrofe. Vsak dan se pri njih oglasijo tudi prostovoljci Zavoda Sopotniki, saj je gostilna Kos od odprtja enote Sopotniki Idrija naš donator in vsak dan nudi brezplačno malico za prostovoljce, ki opravljajo prevoze. Gospoda Antona Petrovčiča, ki vodi gostilno zadnjih osem let, smo povprašali, kaj jim pomeni, da so donator storitvi brezplačnih prevozov za starejše v Idriji.
Občina Idrija ima široko podeželsko zaledje. Mobilnost ima zato pomembno vlogo pri dostopanju do storitev, ki se nahajajo v mestu Idrija. Ste se sami kdaj srečali s tem, da je bila tudi za vas mobilnost problem? Na primer kot otrok ali srednješolec ali študent?
Odraščal sem izven mesta. Nekje na sredi med mestom in podeželjem. Tako se je res včasih zgodilo, da smo hodili tudi peš, ko smo želeli priti do mesta.
Veliko je oddaljenih kmetij. Do njih pa se pride po strmih zavitih cestah, ki so tako značilne za vaše kraje. Kako vidite položaj starejših v takšnih oddaljenih krajih?
Danes mislim, da je za starejše kar poskrbljeno. Ko se peljem po podeželju, vidim, da so vasi urejene, tudi hude revščine ne opazim. Kaj se skriva za zidovi, pa ne vemo nikoli.
Vodite Gostilno Kos. Kako ste prevzeli vodenje gostilne?
Tukaj sem bil zaposlen kot nakatakar 25 let. Ko so prejšnji lastniki šli v pokoj, sem prevzel vodenje gostilne. Tukaj sem že 33 let. Ime smo pustili – zaradi tradicije in ker je ime na dobrem glasu.
Sopotniki Idrija starejše vozimo do Nove Gorice, do Ljubljane in jim pomagamo, da pridejo do zdravnika. V Idrijo jih zapeljemo po opravkih, kot je obisk pošte ali trgovine ipd., zapeljemo jih tudi na obisk. Kaj vam pomeni, da ste vključeni kot donator? Vam prinaša to veselje?
To mi prinaša zadovoljstvo, da sem lahko nekomu pomagal. Pomaga pa tudi ohranjati dobro ime gostilne in sodelovanje nam prinaša nove dodatne stranke. Prostovoljci nekoga peljejo in mimogrede rečejo, da potem gredo pa »h Kosu« na kosilo. To gradi dober ugled in naša dobrodelnost privabi na ta način nove stranke. V Idriji se vsi poznamo in za dober glas se je potrebno truditi leta in leta.
K vam na malico pridejo prostovoljci. Verjetno ni veliko časa za klepet. Pa vendar se vedno zelo pozitivno odzovete na naše povabilo k sodelovanju. Lani smo uvedli dodatno vozilo, vsak dan sta na terenu dva prostovoljca in po novem nudite kar dve malici dnevno. Ali pridejo dobre zgodbe, ki jih imamo Sopotniki, tudi do vas? Torej ali poznate hvaležnost starejših, ki se vozijo z nami?
S prostovoljci tudi poklepetamo, saj se vsi poznamo že od prej. Ampak ne govorimo o starejših, tako da niti ne slišim dobrih zgodb, ki jih omenjate. Si pa mislim, da jim zagotovo koristi, da imajo zagotovljen prevoz, in tudi, da tega ne izkoriščajo.
Če bi lahko zaključili z eno dobro mislijo o dobrodelnosti, da bi nagovorili tudi druge podjetnike, da donirajo društvom, zavodom, ki opravljajo humanitarna dela, kaj bi rekli? Zakaj se splača biti Človek človeku Sopotnik?
Za dušo.
Več o Gostilni Kos na: http://www.gostilna-kos.si/predstavitev.html
