Nam lahko poveste, kakšni so vaši začetki v prostovoljstvu, kaj vas je k temu privabilo? In s kakšnim prostovoljstvom ste se ukvarjali do sedaj?
Prvič sem slišal za prostovoljstvo ali pa za »darovanje«, ko sem bil star 10 let in je moj oče zbolel ter je takrat velikokrat dobil kri. Takrat sem bil mlad fantiček in ni bilo veliko informacij. Dejal sem si, da ko bom velik, bom daroval kri. S tem namenom sem nato dal kri 68-krat. Zdaj nisem več darovalec, sem nehal pred desetimi leti zaradi zdravstvenih težav. Drugače bi še. Drugače je pa takole: že kot otrok sem se rad pogovarjal s starejšimi ljudmi, kaj me je zanimalo, spraševal sem jih, kako je bilo včasih, in slišal sem veliko starih pravljic. Zdaj sem prostovoljec in jih obenem poslušam ter še vozim zraven. To mi je všeč, slišim kaj novega. Veliko lepih zgodbic, pa tudi žalostnih, veliko je žalostnih.

Kako ste se odločili postati prostovoljec pri Sopotnikih?
Za Sopotnike sem slišal v občinskem glasilu, ko je bil objavljen oglas. Rekel sem si, da bom, seveda bom poskusil. Javil sem se in v začetku sem se bal, da ne bom sprejet. Nisem vedel, kakšne kriterije imate. Na začetku se nas je prijavilo 12 ali 13 prostovoljcev in mislim, da nas od takrat še vedno 10 vozi. Seveda so se nam priključili še novi. Odlična prostovoljska ekipa smo in luštno je. Naša koordinatorka je tudi super, res smo enkratni. Škoda, ker se zaradi korone ne moremo večkrat dobiti. Prej smo se večkrat srečali, da smo se nasmejali in si malo pripovedovali zgodbice. Vsak od nas doživi svoje dogodivščine.

Kaj vam pomenijo Sopotniki in kaj imate najraje v prostovoljskem dnevu?
Ko imam starejšo gospo ali starejšega gospoda v vozilu, se malo pogovarjava. To mi je najlepše, ko me kaj vprašajo.  Sopotniki -  to mi da energijo. Prostovoljci vidimo življenje še z druge strani. Na splošno komaj čakam, da bom spet vozil. Običajno vozim dvakrat na teden. Za hec sem malo računal. Prvo vožnjo sem imel 16. 4. 2019. Do danes sem vozil 200-krat. Naredil sem približno 20.000 kilometrov. Pa mi ni žal, niti za eno uro ne. Bilo je še bolj »luštno«, ko je bilo manj preventivnih ukrepov, takrat smo se lažje pogovarjali.Nastane ogromno poznanstev s starejšimi, ki jih potem srečam v Litiji, ali pa tudi z ostalimi, ki vedo, da vozim. Prav drugače gledajo na celo stvar in pogosto ne verjamejo, da zastonj vozimo in da nas je toliko. To mi je v veselje in čast.

Vam je lepo, da drugim približate prostovoljsko delo?
Ja, sem presenečen, da je to toliko cenjeno.

Ali zaradi vaše izkušnje pri Sopotnikih doživljate starost kako drugače?
Ja, se človek kar malo zamisli. Si misliš, bom tudi jaz kdaj tak? Bom imel koga, ki me bo vozil? Saj vidiš, čas beži. Jaz vozim, a sem že sam med tistimi. Jaz mislim, da sem star 40 let, pa jih imam 65. Starejše vozim, pa sem sam že tak. Skoraj.

Ste se naučili kakšne modrosti, recimo, kako se spopasti s starostjo?
Predvsem je treba biti aktiven, treba je iti med ljudi. Če boš enkrat zaprt v »bajti«, je konec. Jaz pa imam malo hiše in malo domačije. Dela je dovolj, to naredim za veselje. Moraš iti ven, v družbo, da kaj vidiš in kaj izveš.

Kje menite, da imajo današnji starostniki največ težav? Kaj mislite, da jim najbolj manjka?
Pogosto nimajo urejene situacije doma. Imajo težave s svojci, pogosto tudi zaradi materialnih stvari. Ogromno je nekomunikacije z mladimi, rekel bi, da je osamljenost tista glavna. Komaj čakajo, da gredo od doma. Saj pravim, pelješ uporabnika, ki te prvič vidi, pa ti čisto vse pove, vse potoži.
Vsak starejši je drugačen in tako je drugačen tudi pristop. Neizmerno dobri so ti ljudje. Sem peljal enega možakarja, starega 93 let, ki se je spomnil vsega, kar sva govorila nekaj mesecev nazaj. V takih letih pa tako dober spomin!
Sicer veliko starejših žensk reče, da tako dobro, kot se imajo sedaj, se niso imele nikoli. Nekako v smislu: »Tako dobro se imam, penzion imam, relativno zdrava sem. Pokličem Sopotnike, vse imam,« pravijo. Tudi prevoza niso imeli včasih tako urejenega. Eni so stari in zadovoljni, veliko pa je tudi takih, ki jočejo. Eni so zelo hvaležni, da imamo mir in da ni vojne. Starejši ljudje govorijo o vojni, ker so to izkusili.
Mlajše generacije pa res neprenehoma jokamo. Pa nam je res tako »luštno«. Ne glede na to, da doživljamo sedaj epidemijo.

Se spomnite kakšnega posebnega dogodka z vaših voženj?
Zgodbice so raznorazne. Veliko se jim lahko tudi nasmejem. Lahko povem en »štos«.  Zadnjič sem peljal gospo, ki se usede v avto in pred njo pleksi steklo, pa pravi: »Danes pa spredaj sedim.«  (op.p. Zaradi varnosti Sopotniki vozijo starejšega na zadnjih sedežih, prostovoljca in starejšo osebo loči pleksi steklo.)
Nekoč sem bil na črpalki in pride en gospod do mene ter pravi: »Notri si vzemi kavo, ker si od Sopotnikov.« Pa ga nisem poznal. »Slišim, kaj delate, kako to delate in kako ste dobri.« Mi je kavo podaril pa sem ga prvič videl, no!
Pa enega možaka vozimo, iz hribov. Če gremo ob 7. uri do njega, moram zgodaj vstati. On je tako vesel in pravi smejoč:  »Joj, zaradi mene si tako zgodaj vstal?« Možakar najbrž rad spi, ker mi to vedno reče, in se nasmejeva. A meni je zgodaj vstati malenkost.

Kaj pa vi radi počnete še v prostem času?
Sem veteran vojne za Slovenijo. Tukaj sem praporščak, prepotujem celo Slovenijo. To je vse na prostovoljni bazi, sem aktiven in poznam celo Slovenijo. Vse proslave damo skozi, sem kar nekaj doživel, ogromno prijateljev sem spoznal. Krasni smo, vsi ista generacija, podobni smo si med sabo.

Kaj bi rekli drugim, zakaj se je po vašem vredno pridružiti Sopotnikom?
V čast mi je voziti starejše. Včasih se te kakšna starejša gospa tako drži v zdravstvenem domu, ker potrebuje pomoč. Enim bi bilo nerodno, meni to ni. To moraš sam premisliti, če si za to ali ne. Če ne čutiš s tem, je boljše, da tega ne delaš.