Gospod Franc Pirjevc prihaja iz okolice Ajdovščine in redno uporablja storitev ajdovskih Sopotnikov. Njegov glas po telefonu je slišati odločen. Upali bi si staviti, da je gospod že od nekdaj navihan in navajen ljudi. Intervju bo mogoče dal občutek, da je redkobeseden, pogovor pa je v resnici gladko tekel in mi, ki smo ga intervjuvali, smo v tem prav uživali. Njegov dialekt je pristno domač in večkrat se je zdelo, da nekatere odgovore »zapoje«.

Kako ste danes? Se redno vozite s Sopotniki, kajne?
V redu sem. Ja, večkrat se peljem s Sopotniki! To je bila ena dobra zamisel, kdor si jo je izmislil.

Se vam je sedaj, ko je toliko ukrepov, kaj bolj neprijetno peljati z nami? Kako gledate na aktualno situacijo z epidemijo? Kaj vas je najbolj prizadelo, kako se vam je življenje spremenilo? Ste si kdaj mislili, da boste še to doživeli?
»Ako se more, nije težko.« Če se držiš ukrepov, je vse v redu. Je pa res, da ima vsak svoje oči. Epidemija je razdvojila ljudi.

Mi poveste, kako ste odraščali? Kje ste rojeni?
Ma prav od tam sem, kjer kličem in govorim, ravno iz te »stolice«.

Torej prav v Lokavcu (pri Ajdovščini) ste rojeni?
Ja, takrat niso hodili v Postojno. Kmalu bo 81 let od takrat.

Slišati ste bolj mladostni. Kaj pa ste delali oziroma ste bili kje zaposleni? Kaj ste počeli za veselje?
Vsa dela, od otroštva naprej. Mizarstvo, testeninec sem bil in na koncu zidarstvo. Za kaj delati za veselje pa ni bilo časa.

Ni bilo časa. Samo delali ste potem?
 »Deeejlt.« (op.p delat).

Ko tako pravite, vam je žal, da ste samo delali v življenju?
Ne, nikoli. Kar narediš, narediš. To je ena uteha.

Kako si pa sedaj, ko ste starejši, popestrite dan?
Sedaj si kakšen dan vzamemo dopust, greva z ženo v toplice. Prepotovala sva celo Jugoslavijo. Dugače delam doma, vrt, drva, za ženo skrbim (smeh gospoda in žene v ozadju). Pa tudi sprehajava se.

Ste po vašem mnenju zato tako mladostni in vitalni, ker ste delali celo življenje?
Edino to. Jaz lahko rečem, da sem se preživljal od šestega leta naprej. Težko je bilo doma, sem moral že takrat veliko pomagati. Za rojstni dan, ko sem bil star šest let, mi je mama kupila ovco, da sem jo pasel. Tu, okoli vasi. Imel sem jo do osmega leta, pri osmih pa sem moral že krave pasti.

Ste hodili v šolo?
Sem. Šola je bila kilometer stran. Potem sem šel v gimnazijo v Ajdovščino, takrat je bila od 5. do 8. razreda gimnazija. Ob 14h sem prišel domov in malo pojedel. Nato sem odvezal krave in sem šel past.

Časa za igro ni bilo?
Ovce in kamenje metati ter plevel »prerivati« po njivi.

Kaj pa življenje v starosti? Kaj se je na splošno najbolj spremenilo?
Veliko se je spremenilo na družabnem področju. Včasih je bilo tako, da smo bili vsi skupaj, kar smo delali, smo delali skupaj. Eden drugemu smo pomagali in tako naprej, danes je pa vse materialno. Na vseh področjih. Včasih smo poznali vse ljudi naokoli, sedaj se ne poznamo več, niti na vasi. Starejše poznam vse, od mladine nobenega. V naših časih smo bili stari in mladi vsi skupaj. Danes pa mladina ne pozna več nobenega. Gredo mimo tebe, kot da bi bili nemi. Niti eden ne pozdravi.

Kaj bi rekli mladim sedaj, imate kakšen nasvet za življenje?
Da, druženje jim svetujem in da naj se spoznajo med sabo.

Bi si bolj pomagali med sabo, če bi se bolj poznali? Če bi bile te vrednote bolj utrjene?
O, seveda.

Si česa želite v novem letu?
Zdravja.

Hvala vam za intervju in vaš čas in vaši ženi, ki je tudi sodelovala.
Ni problema in žena, hvala, ker si mi dala »navezo« (v smehu reče ženi v ozadju).
Telefon je prevzela žena. Enako dobrovoljna. Pove, da sta bila tudi v časopisu pred kratkim, zaradi nagradne igre. Da so imeli sliko v časopisu in je bilo celo doživetje, prejeli so telefonske klice znancev. »Nas poznajo, veste, je veliko zidal mož in vedno je vsem pomagal. Tudi ljudje ga imajo radi.«

Mi je lepo slišati, da sta oba tako nasmejana.
Kaj pa hočete. Otroci so šli, vsak ima svojo službo. Vnuki še študirajo. Sva tukaj, malo se paziva. V tem zaselku smo precej povezani, kot eno središče. Ampak sedaj, ko je ta korona, se gledamo malo od daleč.