Kdor pozna Pavlo Tratnik iz Idrije, po rodu iz okolice Cerkna, zagotovo ne more spregledati njene dobre volje, iskrenega smeha in življenjske energije. Ko smo se pogovarjali z njo, nam je takoj povedala, da se je pravkar vrnila z dopusta v toplicah, kjer so telovadili trikrat na dan, tako da je prišla domov prav utrujena, a polna vtisov in vesela, da je teden preživela v dobri družbi.
Nam lahko na kratko predstavite vašo življenjsko zgodbo - poveste kaj o vaši družini, delu.
Spomnim se, da sem kot otrok vsak dan pešačila 2 km do šole, nismo pa imeli niti dežnikov, ko je deževalo. Pri sedemnajstih sem se nato preselila v Idrijo in začela z delom. Tu sem se poročila, rodila sta se nama hči in sin. Mož je bil po poklicu rudar, dobro sva se razumela, a žal je veliko premlad umrl. Rada sem tudi delala, najraje v svoji zadnji službi v domu upokojencev kot negovalka. Tam sem se odlično počutila - tako med sodelavci kot med oskrbovanci. Res sem rada delala s starejšimi. Bilo je pestro, ampak lepo, marsikaj življenjskega sem se naučila, marisikateri problem smo s sodelavkami znale hitro rešiti.
Kako zdaj preživljate dneve kot upokojenka? Kaj rada počnete?
(smeh) Kuharica sem, veliko kuham. Že prej so radi hodili k meni na kosilo, zdaj kot upokojenka pa skuham kosilo za zeta, vnuke ... Pa ne kar nekaj na hitro, rada postrežem celo kosilo, z juho in solato. Zelo rada grem tudi na vrt. Čeprav imam težave z nogami in hrbtom, me tam vse neha boleti. Vedno sem rada tudi kam odpotovala ali šla na izlet, ampak zdaj vedno manj, ker je treba več priprav kot včasih, pa tudi težko hodim. Sem pa šla v zadnjih letih dvakrat na obisk k vnukinji, ki živi v Nemčiji - enkrat skupaj z najmlajšim vnukom, sva šla kar z avtobusom.
Verjetno vsi, ki vas spoznajo, kmalu opazijo vašo dobro voljo in smisel za humor. Imate kakšen recept, kako na življenje gledati tako pozitivno in vedno najti razlog za smeh?
Ne splača se kregati za vsako malenkost. Vsako neumnost je treba spustiti mimo. Naj gre - za nazaj ne pomaga, za naprej pa ne vemo, kaj še vse pride. Ne pusti, da te kakšen dogodek spravi na tla. Ko koga izgubiš, seveda žaluješ. Pogrešaš ljudi, nikoli jih ne boš pozabil. A treba je poskrbeti zase, ker te drugi potrebujejo. Kar lahko storiš za druge, je tudi nekaj vredno. Bodi družaben, pojdi med ljudi. In vedno poišči dobro v stvareh. Zdaj se na primer veliko govori o maskah. Meni je enkrat kar prav prišla, ko sem šla po opravkih in vmes ugotovila, da sem protezo pozabila doma. Pa ni nihče vedel (smeh).
Kako oz. kaj bi svetovali mlajši generaciji? Imate kakšen nasvet za mlade, ki jih v življenju čaka še veliko izzivov?
Imam nasvet za mlade v zvezah. Ne obupati zaradi malenkosti. Treba se je pogovarjati. Saj imamo zdravo pamet in jezike - pogovoriti se je treba in se uskladiti.
Pridružite se kot posameznik ali podjetje donatorjem Zavoda Sopotniki. Z vašo podporo bomo še dolgo časa lahko nudili starejšim brezplačne prevoze in nepozabna doživetja. Vašo donacijo bomo namenili za kritje stroškov, ki nastajajo ob izvajanju rednega programa in zagotovili dodatno opremo za vozila in opremo, ki jo uporabljajo naši prostovoljci na terenu.
